Ob spominu na prvo svetovno vojno Zagora 1916

Po dolgem času sem zopet segel po knjigi Alice Schalek POSOČJE: marec do julij 1916. Knjiga je izšla na Dunaju 1916 in ima zelo zanimiv zapis tudi o naši vasi Zagora pri Plaveh. Ko opiše znano koto 383 nad Plavami, na strani 184 opiše vojne dogodke v vasi Zagora. Tako piše: “… Če je kdo dovolj pogumen, da odstrani tančico z resnice, namesto da bi zaradi vsega mogočega odmislil vojno, potem naj si skuša predstavljati to sliko. Na obeh straneh strmi hribi, dosti, dosti stotin visoki. V sredini reka (Soča), rezerve, zajetja, topovi, kuhinje, dovozne ceste – vse zgoraj v hribu, visoko, kot do neba. Spodaj vas. Lepšega ni, nekdanja vas, sedaj samo še posamezni zidovi, ruševine, prevrnjen dimnik, zdrobljena malta, tramovi, kamenje, delci izstrelkov. Vojna črta gre po sredini vasi. Nekaj ruševin je v položaju, nekaj zunaj. Ena od hiš je v obojestranski lasti – mi – Italijani. Enega od vogalov imamo mi, drugega pa Italijani, saj sta fronti oddaljeni le nekaj korakov …” – Prebiranje knjige in spoznavanje krutosti na tem delu soške fronte mi prikliče v spomin obisk starejšega gospoda iz Ljubljane, ki se je veliko let po priključitvi ali letu po letu 1947 v prvi polovici meseca decembra zglasil pri nas doma. Vedno je prinesel svečko, da jo je mama prižgala na njivi čez cesto, kjer so počivali njegovi vojaki. Bil je avstroogrski oficir in kadarkoli je prišel, je podoživljal grozote na tem delu soške fronte. Te vojake so po končani vojni prekopali na vojaško pokopališče v Plave.
Zaradi tiste svečke smo imeli pri nas doma tudi nevšečnost. Mama jo je postavila v lonec, da bi je ne upihnil veter, in jo odnesla na njivo. Nekdo je ponoči šel mimo in videl, da na njivi gori sveča, in nas prijavil. Možje postave so se drugo jutro zglasili, češ, da dajemo signale sovražnim silam. Spominjam se, da je bil pogovor med našimi domačimi in možmi postave zelo glasen in možje postave so odšli, domači pa plačali globo. Tako se je živelo v tistem času.
20. decembra 1984 pa smo prejeli od tega gospoda njegovo zadnje pismo. Bil je to dr. Janko Golias, pravnik iz Ljubljane. V pismu piše: “Ko sem prebral Vaše ljubeznivo pismo in prebral Zagora, december 84, mi je šlo po dolgem času spet hladno po hrbtu – Z A G O R A … Zame je …, nikoli se ne bo pomiril moj spomin na ta kraj. Čeprav si vsa ta leta govorim: Pusti, ti meseci so bili morda najtemnejši v tvojem življenju, pozabi jih! Navezanost na Zagoro je zame neizbežna. Pa naj bo, čeprav sovražim vojno iz vsega srca – naj bo. Ljubezen do Vaše vasice (Zagore) in neizbrisno spoštovanje nedolžnih žrtev naj ostanejo in naj še rastejo – Bog pomagaj! …”
Pred slabim letom mi je znanec iz cesarskega mesta poslal zanimivo fotografijo, na njej pa piše Zagora 1916. – Fotografija je priložena in naj dopolni misli avstroogrskega oficirja, ki na Zagoro ni nikoli pozabil, danes pa med svojimi počiva na ljubljanskih Žalah.